Človek potrebuje le ščepec skrivnosti. Medenost življenja vrtimo v poglavjih, ki jih riše slika in piše zgodba nekega trenutka. Ko trenutek preblisne intuicija, plemeniti bivanje na zemlji. Tako izkustvo intuicije preseže željo izkušenosti sebe. Popije nektar notranjega zagona za širitev znanega v neznano, končnega v neskončno, doživetega v izraz prepuščanja. Strah spusti svoje okove. Prvobitnost sija lastne svetlobe postane svetloba zadovoljstva.

Želite vzorec ? Ne, cel paket bi ! Naša nova linija. Anonimna. Ščepec skrivnosti z obetom prepovedanega užitka. Ravno to potrebujete ? Privoščite si eliksir dihanja, telesnega napora, osvoboditve, neobrzdanega plesa, vihrave igre uma, telesa, duha, ko se vse vrti, giblje, diha. Kaj pa meditacija ? Ko slišiš zvonove notranjega zvoka, odpiranja jeklenega konjička, vezi in zatrdlin, se v tebi naseli nekaj najslajšega. Čutiš, kako drsi vate, in vsa tvoja bit postaja mehkejša. Naravni tok postavitve telesa, dihanja in duha se prelevi v intuitivno energijo nevtralnosti, neskončnosti. Veš, da si tu že bila; da si tu že bil. Sprejmeš besede uma, ki se prebujajo v zlati sij tvoje zavesti. Uživaš v ekstazi doživetega. Vse v srcu se spremeni. Čisti notranji mir.

Širim ljubezen, sem ena sama ljubezen. Vse je dobro in lepo. Življenje sem gradila z ljubeznijo. Nisem več jezna. Sprostila sem vzorce navezanosti. Rada se imam. Ko sem ugotovila, da ne potrebujem več dualnosti, ne stremenja k ciljem, ne dokazovanja sebi in okolju, ko sem spustila okove sebi, sem spustila v moje življenje pravo lepoto, odkrito sposobnost, stabilnost v življenju ter srečnost malih trenutkov. Ko sem dajala vse in za vsakogar, sem pozabila nase. Zato sem pot obrnila v nasprotno smer. Začela sem z odkrivanjem uma, zastrtih občutkov, fizičnih blokad. Ko je najbolj bolelo, sem se naučila, kako ukaniti in trenirati svoj um. Začutila sem svojo resnično bit, zaslišala svoje sproščeno dihanje, in telo je izražalo nove oblike gibanja. Prihajali so čudeži, katerim ni verjela niti materialna medicina. Moja zavest je položila nove karte mojega izraza bivanja na zemlji.

Nikoli ne moreš ugotoviti, kako napisati roman svojega življenja. Le to se naučiš, kako napisati tistega, ki ga trenutno pišeš. Tem bolj se zavedamo svojih lepot in tesnob, tem lažje o njih govorimo. Z osebno močjo dosežemo prisotnost. Tako nas ne skrbi več kakšen vtis napravimo na druge. Pomembno je občutenje lastnega vtisa na samega sebe.

Zakaj se zgodijo zgodbe našega življenja? Ker jim prisluhnemo s svojo resnično pozornostjo, dovolimo tok božanskega v srcu. Ko ne maskiramo sebi znano območje ugodja, orientiramo zmožnost poguma in dejanske sreče. Preprosto povedano, raziščemo ljubezen do samega sebe.

Odpiranje srca presega ljubezen in prehaja v izkušnjo pripadanja, ki celi najgloblje rane. Povezanost ob takem videnju drugih omogoči lažje odpuščanje, sočutje, služenje in ljubezen. Ko se zmoremo iskreno povezati s seboj, odkrijemo, da smo povezani z vsemi drugimi.

Ko veš, da si ljubljena; ko veš, da si ena sama ljubezen; vedno in povsod in tudi takrat, ko steče solza; ko se topi jeza; ko teče reka besa in gneva; ko čutiš povezanost, a hkrati odsotnost; ko izteče grenkoba in se opre obzorje nove sreče. In vse teče… zgodba se nadaljuje… vse postaja ples in hrepenenje. Potovanje v zavest višjega. Najkrasnejše miline. Ena sama ljubezen, ki jo daješ, podarjaš in oddajaš!

Najtežje se je soočiti z lastno resničnostjo. Nekaterim uspe, drugim ne. Ne glede na to naše vibracije oddajo spomin naše energije v gibanju in zavesti podzavestnega uma. Skrite želje, upanja in hrepenenja se aktivirajo z izbiro v srcu. Ko stopimo stara razočaranja in zapustimo vzorce že izhojenih poti, se genski spomin umiri in odpre novo razsežnost duhovne poti. Pa ne tiste, o kateri se tako moderno govori. Predvsem tiste, kjer se odpreš sebi v notranjosti zakritih in najtemnejših plati lastnega jaza, ko spustiš svoj ego na pašo, ko dovoliš bolečini, da jo začutiš, ko prenehaš s pretvarjanjem v sebi; ko zajočeš in si priznaš ranljivost ter nepopolnost; ko zakričiš v sebi in s pogumom nadaljuješ pot samo naprej in navzgor. Potovanje se na tej točki prekucne v prostor vedenja o sebi. Ko veš, da ni več poti nazaj, le z nasmehom naprej. In ko se te dotakne pradavno znanje o notranjih impulzih v gibanju in odzivanju, več ne analiziraš zakaj, samo odpiraš notranje žile svoje energije. Začutiš pravo lakoto nepotešenega in neizkoriščenega potenciala lastnega sebe.